Tomaž Šalamun (Zagreb, 1941 - Ljubljana, 2014) slovenski pjesnik i prevoditelj. Studirao povijest umjetnosti u Ljubljani. Radio kao profesor na ljubljanskoj Akademiji likovnih umjetnosti i bio je kustos u Modernoj galeriji. Živio u Ljubljani, ali većinom izbivao po Europi, SAD-u i Meksiku. Prevodio s engleskog, francuskog i španjolskog jezika, a i njegove knjige su prevedene na više stranih jezika. Objavio knjige poezije: Poker (1966), Neman pelerine (1968), Romanje za Maruško (1971), Bela Itaka (1972), Amerika (1972), Arena (1973), Sokol (1974), Imre (1975), Druidi (1975), Turbine (1975), Praznik (1976), Zvezde (1977), Metoda angela (1978), Zgodovina svetlobe je oranžna (1979), Balada za Metko Krašovec (1981), Tragom divljači (1979), Maske (1980), Antologija svetlobe (1982), Glas (1983), Soy realidad (1985), Sonet o mleku (1984), Ljubljanska pomlad (1986), Mera časa (1987), Živa rana, živi sok (1988), Otrok in jelen (1990), Glagoli sonca (1993), Ambra (1995), Črni labod, (1997), Knjiga za mojega brata, (1997), Morje (1999), Gozd in kelihi (2000), Table (2002), Od tam (2003), Kaj je kaj (2005), Sončni voz (2005), Sinji stolp (2007), Narobe svet je tudi svet (2010), Letni čas (2010), Opera buffa (2011). Pjesme su mu uvrštene u više izbora iz poezije u samostalnim knjigama ili zajedno s drugim autorima. Zbirka Riva (1997), obuhvaća izbor iz njegove poezije od 1964. do 1995, u izboru i prijevodu Radoslava Dabe. Osvojio je deset nagrada za svoja djela; što inozemnih, što slovenskih.
